»V resnici gre za notranje strukturiran roman, ki pa je zelo čustven; gre za glas neke ženske, ki je jezikovno zelo bogat, saj je moja junakinja pesnica...«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Bilo je strašno, ja, lahko bi bruhal od ogabnosti ... v glavi sem cutil skeleco luknjo...«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»V njem ni niti trenutka puščobe.«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Ko revnega mladega podeželana uredniki zamenjajo za razvpitega pisca in ga pošljejo kot dopisnika v fiktivno afriško državo, iz katere naj bi poročal o 'obetavni vojnici', se tam zaplete v verigo bizarnih dogodivščin.«

»V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik.«